Matajurski muzej v Gorcovi hiši v vasi Mašere prikazuje vidike vsakdanjega življenja v vaseh na pobočju Matajurja.
Sobe muzeja je dal na razpolago sedanji lastnik Silvano Cudrig, ki se je rodil in živi v Belgiji; njegov oče je bil od Mašer, mati pa iz Idrije (Slovenija).
Stavba, ki je bila v preteklosti last družine Čendou – Gorcovi (Gor tih), je dragocen in dobro ohranjen primer značilne kmečke ljudske arhitekture.
Zelo veliko in skrbno vzdrževano stavbo (veliko teras, stebrov …) uvrščamo v ‘‘bogatejši’’ del stanovanjske gradbene dediščine, ki se na tem območju ne more nikoli nanašati na plemstvo, ampak na družine, ki so po raznih dogajanjih pridobile ugleden družbeni položaj v okviru skupnosti, ne da bi sicer prenehale biti njen sestavni del.
Hišo so restavrirali po potresu, ki je prizadel Furlanijo leta 1976, na podlagi deželnega zakona 30/ 1977, ki je predvideval obnovo in ovrednotenje zgodovinske, umetniške in naravne dediščine.
Zadnja je v Gorcovi hiši živela družina Giorgia Cendou, ki je umrl leta 1995 pri 43 letih. Potem ko se je z ženo, otroci in vnukom v 80. letih vrnil iz Brazilije, je najprej živel v Čedadu s svojimi starši, zadnja leta svojega življenja pa pri Mašerah.
Zbirko so postavili s sodelovanjem občine Sovodnje in Luise Battistig Bazielnove.

Maske vasi Matajur: te liepi – te gardi (lepi in grdi).
Lutka nosi obleko, značilno za te liepe; zraven so obešeni obleka, zvonci in klobuk Pusta oziroma te gardega.
Na steni obešen pano izpričuje s slikami nekdanji in sedanji pust, opiše tudi sestavo in značilnosti pustne skupine.
Lepe maske, te liepi, so ponavadi v šestih: trije so oblečeni v ženske in trije v moške. V preteklosti so kot pustne obleke uporabili običajna oblačila, po možnosti nekoliko pisana, čudna ali staromodna, v zadnjih časih pa skupina nosi za to priložnost pripravljene rožaste obleke.
Ohranili pa so se pisani klobuki, obogateni z rožami iz papirja raznih barv in barvnimi trakovi, ki pri ženskih likih padajo na hrbet, pri moških pa na ramo ob strani obraza.
Grde maske, te gardi, ki so prihajali prvi, potem ko se je zaslišal zvok zvoncev, imajo s sajami počrnjene obraze in visoke zašiljene klobuke, ki so podobno kot obleke okrašeni s pisanimi trakovi; vse to dopolnjujejo rute na glavi in okoli vratu, okrog pasu obešeni zvonci in dolga palica.
Druščino obvezno dopolnjujejo berač ali klobasar, ki pobira darila, večinoma jajca in klobase, in morebitni drugi našemljeni liki, kot na primer žena, ki nosi moža v košu, baba, ki nose moža v košu.
Vedno je prisoten zvok harmonike, da lahko plešejo v vsaki hiši, ki jo skupina obišče.
Pust je včasih trajal več dni. V četrtek je skupina začela od daleč in se kasneje približala sami vasi. Ponavadi so v četrtek hodili v Mersin, v soboto v Ronac ali v Čeplešišče, na Tarčmun in k Mašeram, v ponedeljek v Strmico in v torek v Matajur. V nedeljo so imeli ples, ampak druščina se je v kakem seniku družila tudi ostale večere. Na koncu so se zbrali v soboto po pustu, da bi porabili to, kar je ostalo.
Pust je eden izmed koledarskih praznikov kmečkega sveta in izhaja iz starih obredov plodnosti in blaginje.

Na tleh sta položena dva majhna koša, ki so jih uporabljali guziravci, nad njima pa je obešen pano o začasnem izseljevanju iz Nadiških dolin.
Zraven panoja visi fotokopija potnega lista z enoletno veljavnostjo, ki ga je 17. avgusta 1872 Generalni Konzul N.V. Kralja Italije na Dunaju izdal Valentinu Masseri navedbo, da je po poklicu trgovec, krošnjar s knjigami, tiskovinami in drobnimi izdelki: trafficante, girovago con libri, stampe e galanterie.
Začasno izseljevanje, povezano s potujočimi poklici, je bilo od polovice XVIII. stoletja do prve svetovne vojne, deloma pa tudi kasneje, ena izmed tradicionalnih značilnosti Benečije.
V slovenskem nadiškem narečju je krošnjarstvo dobilo ime guziranje, tistim pa, ki so to dejavnost opravljali, so pravili guziravci.
Izraze so prevzeli iz nemščine (hausieren in Hausierer), saj so “potujoči trgovci” delovali v avstro-ogrskih deželah, občasno so prodirali do balkanskih in vzhodnoevropskih dežel. Od jeseni do pomladi, ko je bilo na njivah manj dela, so poleg raznih drobnarij prodajali knjige, tiskovine in okrasne papirje, ki jih je proizvajala družba Remondini iz Bassana. Trgovanje je bilo tako obsežno, da so v Špetru okoli leta 1770 odprli agencijo, pri kateri so se krošnjari lahko zalagali brez posrednikov.

Dva šivalna stroja brez pedala sta naslonjena na mizo, zraven sta dva likalnika, rjuha iz konoplje in bel prt z vezenimi začetnicami; blizu mize stoji šivalni stroj s pedalom, ki je bil v lasti zadnjega krojača v vasi. Krojači so izdelovali obleke, spodnje perilo, zgornje dele za žeké (doma izdelane copate) in druge stvari vse do sedemdesetih letih.

Nekaj oblek, obešenih na starem obešalniku, so spomin na tisto delo, ki ga je veliko deklet opravljalo pri bogatih ali plemiških družinah v različnih italijanskih mestih pa tudi v tujini (Belgija, Francija, Anglija); z zasluženim denarjem so si pripravile balo.

Vsaka hiša je imela kolovrat za tkanje ovčje volne, da bi bilo tako mogoče plesti z iglami nogavice in majice za družino. V predalniku z zrcalom so ohranjene nogavice, majice in črni šali.

Po prikazu starih poklicev nadaljujemo z ogledom muzeja: na predalniku z ogledalom opazimo stari klobuk alpinca; mnogi naši ljudje so namreč služili vojaščino v teh enotah. Zraven sta dva kipa iz mavca, eden je obraz device Marije, drugi svetega Srca Jezusovega.
Beli vezen prtiček, na katerem so naslonjeni ti predmeti, je zelo star. V prvem predalu so shranjene vezene spalne srajce in rjuhe iz konoplje.

V kotu stoji večja enojna postelja s kokošjo pernico, rjuho iz konoplje in vezeno prevleko. Zraven postelje najdemo nočno omarico, nočno posodo, železni trinožnik za toaleto in malo zibelko, v kateri so povoji za dojenčke in par čeveljčkov. Prav glede otroških predmetov je kot posebnost zraven zibelke lesena hojca.

V desnem kotu je na steni obešen sklednik, na njem pa so naslednji predmeti: dve različni aluminijasti posodi za prenašanje mleka, pletenke za vino, mlinčki, svetilke, aluminijasti in keramični krožniki, skodelice, aluminijaste posode za sol in sladkor; tlačilnica za krompir. Obešena je stara rimska tehtnica.

Pod sklednikom stoji mentrga (miza s koritom za mesenje), nad njo pa je položenih nekaj lesenih posod, ki so služile kot “merske enote” za določanje količine moke, ki so jo darovali župniku, ali semen za sejanje; naslonjeni so trije strgalniki za repo.

Na steni med sklednikom in oknom je zgoraj lesena deska, ki ponazarja način, kako so včasih obešali bakrena vedra, da bi v hiši imeli vodo, ki so jo natočili pri izviru. Na tej polici stojita bakreno vedro in še ena majhna aluminijasta posoda za prenašanje mleka. Tukaj je obešen povirek – ukrivljena palica, ki so jo uporabljali pri prenašanju veder ali košar na ramenih.

Pod oknom je miza in na njej je položena lesena kuhinjska deska za polento, železni nosilec za posodo in priprava, s katero so otroci ropotali v tistih treh dneh pred veliko nočjo, ko zvonovi nehajo zvoniti in se cerkev spominja Jezusove smrti (rapotaunjak, laskotac, darlica). Na okenski polici stojijo železna košarica, vrč, posoda za sol in karbidna svetilka; oknu v okras je obešena bela vezena zavesa.

Med oknom in vrati, ki peljejo na teraso, stoji bel kuhinjski štedilnik, ki so ga uporabljali v letih po drugi vojni, na njem pa aluminijast kotel za polento s pripadajočim polentarjem in drugi različni aluminijasti lonci. Na steno so obešeni belo pološčeno držalo za kuhalnice in razne kuhalnice, zraven pa je obešen šopek rož, kot se pripravljajo za Rožinco (veliki šmaren).

V kotu desno od vstopa v muzej stoji steklena omarica z zaklenjenimi vrati, kjer je shranjenih nekaj belih oblek za dojenčke, nekaj vezenih nočnih srajc, vezene prevleke; ročno sešiti čeveljčki, par čevljev (krapov) iz lesa in usnja, pasovi, denarnica, nekaj verskih knjig v slovenščini iz konca XIX. stoletja. Nad omarico stoji prvi radio, ki ga je veliko ljudi imelo doma v letih, ko je prispela električna napeljava.
Zraven steklene omarice stoji bela polica, na kateri najdemo nekaj knjig, poljudne prospekte in razglednice našega ozemlja.

Na terasi dobimo sta ob zidu dve leseni klopci, ki so jih včasih uporabljali, da bi se greli zraven peči; slamoreznico, napravo za rezanje pšeničnih in koruznih stebel, ki so jih uporabljali kot steljo za živali; koš in večje rešeto; dve zbrinči iz vrbovih šib, kakršne so naslonjene na glavo uporabljali za prenašanje sena ali suhega listja; žaga za izdelovanje desk iz debel. Tu je tudi baba, lesena naprava, na katero so sedli in z nogami zaustavili v primežu predmet, ki naj bi ga obdelovali; uporabljali so jo tako za izdelovanje nekaterih delov grabelj kot za druga mizarska dela.
Na steni visi veliko rešeto, ki so ga včasih uporabljali za rešetanje pšenice ali koruze.

V kleti opazimo posebnost naravnih, popolnoma kamnitih tal, zaradi česar je poleti zelo hladna. V kotu na levi od vhoda, pod majhnim visoko postavljenim oknom, stojijo bakreni lonci, v katerih so kuhali hrano za prašiče z ostanki sadja ali z zelenjavo, ki so jo gojili izključno za rejo prašiča.
Na leseno polico so obešeni škripci, s katerimi so po niti pošiljali snope sena ali drva iz travnikov in gozdov, ki stojijo nad vasjo Mašere. Zraven škripcev stoji nekaj železnih obročev, ki so držali skupaj snope lesa. Na polici stoji nekaj aluminijastih veder, ki so jih uporabljali pri molzenju, drugi povierak, nekaj lesenih posod, razni strgalniki in ročni stroj za mletje svinjskega mesa pri pripravi mesnin.
Na tleh vidimo razne verige, ki so jih v hlevih uporabljali za to, da so krave in teleta zvezali h koritu; razna orodja za delo na polju, jasno ločena od tistih, ki so jih uporabljali mizar in čevljar. V naravni kotanji v tleh je vtaknjeno orodje za brušenje kose. Zraven teh orodij so zloženi strešniki, ki so jih naredili v vasi; za njihovo pripravo so uporabljali odtis stegna velikega in krepkega moža. Zraven strešnikov stojita dva lesena čebriča za shrambo repe ali glavnatega zelja (brovada ali kislo zelje). V kotu stojita kad in sod v spomin na to, da je včasih vsaka družina gojila trte v poljih pod vasjo proti Jelini in proizvajala vino za družinsko rabo. Na steni visijo dereze in par krpljic.
V desnem kotu kleti so z gradnjo nizkega zidu pridobili kad, ki se je najverjetneje uporabljala za hranjenje živil na hladnem, po nekaterih virih pa so jo polnili z vodo.

Pod Gorcovo hišo lahko s ceste vidimo ob zidu stari kamniti mlinski kamen, ki so ga kotalili po izdolbenem ukrivljenem deblu, da so zmastili (zmuškali) jabolka ali hruške.